Urša Ivanovič in Sky

Še ko sem imela prejšnjega psa, bobtaila Kan-a sem ugotovila, da mi druženje z njim daje veliko več kot le obveze in odgovornosti do živega bitja, odvisnega od mene. Posebej ob »slabih dnevih«, težkih trenutkih, mi je že s svojo prisotnostjo pomagal prebroditi tisti dan. Kan je bil zelo mil kuža in ljudje so ga z veseljem pozdravljali in božali, kar je posledično pomenilo dobro voljo vseh. Kmalu sem ugotovila, da tako kot meni daje vesele trenutke in popravi razpoloženje, lahko spremeni dan na bolje tudi drugim ljudem.

V drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja takšnih društev za AAA/AAT pri nas še ni bilo. Obiski s kužki v ustanovah so bile le sanje. Vendar se nas je našlo nekaj entuziastov, ki smo prišli s svojimi kužki z veseljem ob dogovorjenem dnevu na vrt Pediatrične klinike. In plačilo za »delo« tistega popoldneva so bili srečni obrazi bolnih otrok.

Sky je k meni prišel pomladi leta 2006 in takrat sem v medijih zasledila, da obstaja društvo, ki se ukvarja s terapijo s pomočjo živali. Vedela sem, da sem si to vedno želela in tako sva odšla na sprejemni preizkus. Konec koncev je Tornjak pastirski pes, deloven pes, pa naj dela in ne samo poležava J

Tako zdaj hodiva v vrtec in pomagava otrokom s posebnimi potrebami. Okrog Sky-ja je vedno zabavno. Sky je dobrosrčni velikan, precej medvedast, počasen - od vseh aktivnosti ima najraje ležanje in čohanje, in otroci so nad njim navdušeni. Njegova potrpežljivost nima meja.